[ Pobierz całość w formacie PDF ]
sredi belega dneva umoril cel kup ljudi, in to na nabito polni ulici.
Menda ne misli{, da bi se bal napasti Harryja, ~e bova midva z njim?"
Medtem se je `e stegnila h Krivo{apovi ko{ari, da bi jo odprla.
"Da ga ne bi slu~ajno spustila ven!" je protestiral Ron, a prepozno;
ma~ek je lahkotno sko~il iz ko{are, se pretegnil in zazehal. Nato je
sko~il naravnost Ronu v naro~je in kepica v njegovem prsnem `epu je
zatrepetala. Ron je Krivo{apa jezno porinil na tla.
"Poberi se!"
"Kako pa dela{ z mojim muckom!" se je razjezila Hermiona.
Ron ji je `e hotel zabrusiti, kaj si misli o njenem ,mucku', a v
tistem je profesor Wulf nekaj zamomljal. Vsi so se boje~e ozrli k
njemu, profesor pa je samo obrnil glavo na drugo stran in spal naprej.
Vlak se je peljal proti severu in pokrajina je postajala vse bolj
divja in vse temnej{a, preproga oblakov nad njo pa se je iz kilometra
v kilometer debelila. S hodnika so sli{ali topotanje nog, saj so se
so{olci preganjali gor in dol po njem. Hermionin ma~ek se je zdaj
namestil na prazen sede`, svoj pome~kani obraz je obrnil proti Ronu,
rumenih o~i pa ni umaknil z njegovega `epa.
Ob enih se je pred vrati kupeja ustavila okrogla ~arovnica, ki je
pred sabo potiskala vozi~ek s hrano.
"Mislita, da bi ga morali zbuditi?" je vpra{al Ron in z glavo
pomignil proti profesorju. "Po mojem bi mu hrana dobro dela."
Hermiona se je previdno nagnila k novemu u~itelju.
"Em, profesor?" je rekla. "Profesor?"
Ni se zganil.
"Ne skrbi, ljubica," jo je potola`ila ~arovnica, ko je Harry kupil
celo skladovnico kotlovskih tortic. "^e bo la~en, ko se zbudi, me
lahko najdete spredaj, pri strojevodji."
"Saj samo spi, a ne?" je tiho vpra{al Ron, ko je ~arovnica zaprla
drsna vrata kupeja. "Mislim... menda ni umrl?"
"Ne, ne, saj diha," je odvrnila Hermiona in zagrizla v tortico, ki ji
jo je podal Harry.
Resda profesor ni bil preve~ dru`aben, a to, da so bili v kupeju
skupaj z njim, je imelo svoje prednosti. Bilo je sredi popoldneva, ko
se je ulilo in je de` zabrisal razgled na zaobljene gri~e. Takrat so na
hodniku spet zasli{ali korake in pred vrati se je prikazala trojica, ki
nikakor ni bila dobrodo{la: Dreco Malfoy ter njegova pajda{a Crabbe
in Goyle.
Dreco in Harry se `e od nekdaj nista marala. Dreco, ki je imel
bled, za{iljen obraz, prek katerega se je ponavadi risal posmehljiv
nasme{ek, je stanoval v Spolzgadu. Tako kot Harry je bil tudi on
iskalec v ekipi svojega doma.
Crabbe in Goyle sta bila njegova uslu`na pribo~nika. Oba sta bila
mo~ne in mi{i~aste postave. Crabbe je bil nekoliko vi{ji, ostri`en pa,
kot bi mu na glavo poveznili skodelo in ga nato povozili s kosilnico.
Njegov vrat ni bil ni~ manj mo~an od Goylovega, ki pa je imel na vse
strani {trle~e slamnate lase. Poleg tega so oba kitile tako dolge roke,
da so resni~no spominjale na opi~je.
"Glej, no," je lenobno in malomarno za~el Dreco. "Saj to sta
vendar tisti brazgotinasti garjavec in smrdljivi rde~eglavec."
Crabbe in Goyle sta se zasmejala ko dva trola.
"Sli{al sem, Weasley, da se je tvoj o~e poleti kon~no dokopal do
nekaj denarja," je nadaljeval Dreco. "Je mamo od veselja zadela kap?"
Ron je vstal tako hitro, da je Krivo{apovo ko{aro zbil na tla.
Profesor Wulf je nakratko zahr~al.
"Kdo pa je to?" je vpra{al Dreco, ki ga je opazil {ele zdaj.
"Novi u~itelj," je pojasnil Harry. Tudi on je vstal, da bi zadr`al
Rona, ~e bi bilo potrebno. "Kaj si `e rekel, Dreco?"
Dreco jih je ostro premeril; ni bil tako neumen, da bi jih zmerjal
vpri~o u~itelja.
"Pridita," je besno, a potihem zamrmral Crabbeju in Goylu.
Harry in Ron sta spet sedla, pri ~emer je Ron z levico {e naprej
otipaval ~lenke desnice.
"Letos ga ne bom ve~ mirno prena{al," je jezno izjavil. "Resno
mislim. Samo {e enkrat se ponor~uje iz moje dru`ine, pa ga bom
zgrabil za glavo in..."
Z roko je jezno zamahnil po zraku, kot bi imel Dreca pred sabo.
"Ron," je {epnila Hermiona in pokazala na profesorja, "pazi malo!"
Toda Wulf je trdno spal.
Vlak je {e naprej puhal proti severu, de` pa je padal vse bolj
neusmiljeno. Okna so bila zdaj svetlikajo~e se sive barve. Po~asi se je
za~elo temniti in ~ez ~as so se na hodniku in nad prtlja`no polico
me`ikaje pri`gale lu~i. Vlak je ritmi~no ropotal, de` je {kropotal, veter
rjovel, profesor pa je spal kot ubit.
"[e malo, pa bomo tam," je rekel Ron in se nagnil naprej, da bi
pogledal skozi okno.
Komaj je stavek do konca izgovoril, `e je vlak za~el zavirati.
"Krasno," se je razveselil, vstal in previdno stopil mimo profesorja
k oknu. "Sestradan sem, komaj ~akam na pojedino..."
"Prezgodaj je {e, dvomim, da smo `e prispeli," je rekla Hermiona,
ki je pogledala na zapestno uro.
"Zakaj pa potem strojevodja zavira?"
Vlak je vozil vedno po~asneje. Ko so zvoki batov potihnili, se je
zdelo, da veter in de` {e mo~neje bi~ata okna.
Harry, ki je sedel tik ob vratih, je vstal in pogledal na hodnik. Po
vsem vagonu so iz kupejev radovedno kukale glave.
Vlak se je sunkovito ustavil. Tik za tem so se iz bli`njih kupejev
razlegli zamolkli zvoki; prtljago je marsikomu vrglo s police na tla.
Potem pa so vse lu~i nenadoma ugasnile in potopili so se v popolno temo.
"Kaj se dogaja?" je vpra{al Ron.
"Aua!" je vzkliknila Hermiona. "Ron, to je moja noga!"
Harry je zatipal okoli sebe in ko je na{el sede`, je takoj sedel.
"Mislita, da se je pokvarila lokomotiva?"
"Kaj pa vem."
Po kupeju se je razleglo cvile~e {kripanje. Nejasni Ronov obris je z
rokavom zbrisal del okna in se zazrl skozenj.
"Mislim, da je nekdo zunaj," je rekel. "Ja, ravnokar je vstopil v
vagon... O, saj ni sam."
Vrata kupeja so se nenadoma odprla in nekdo je grdo pohodil
Harryja, potem pa padel ~ezenj.
"Oprosti! A kdo ve, kaj se dogaja? Aua! Oprosti..."
"@ivijo, Neville," ga je pozdravil Harry, spet potipal okoli sebe,
zgrabil Nevilla za pla{~ in mu pomagal na noge.
"Harry? Si to ti? Kaj se dogaja?"
"Nimam pojma. Sedi."
Nekaj je jezno zapihalo, temu pa je sledil krik; Neville bi skoraj
sedel na Krivo{apa, ki se mu je za to grdo ma{~eval.
"Strojevodjo grem vpra{at, kaj se dogaja," je rekla Hermiona. Harry
je ~util, kako je {la mimo njega in odprla drsna vrata. Temu je sledil
zamolkel udarec in dva glasna krika.
"Kdo je?"
"Ginny?"
"Hermiona?"
"Kaj pa po~ne{?"
"Rona i{~em..."
"Pridi, sedi..."
"Pa ne sem!" se je hitro oglasil Harry. "Tukaj sem jaz!"
"Aua!" je zacvilil Neville.
"Ti{ina!" je nenadoma ukazal hripav glas.
Profesor Wulf se je nazadnje le zbudil. Harry je sli{al, da se v
kotu, v katerem je prej spal, nekaj premika. Vsi drugi so bili tiho ko mi{ke.
Nato je mehko zaprasketalo in kupe je napolnila trepetajo~a
svetloba. Zdelo se je, kot da profesor Wulf v dlaneh, ki jih je stegnil
predse, dr`i za pest plamenov. Osvetlili so njegov utrujeni, osiveli
obraz, njegove o~i pa so bile `ivahne in popolnoma budne.
"Ostanite, kjer ste," je rekel z istim hripavim glasom in s {e vedno
iztegnjenimi rokami po~asi vstal.
A {e preden je pri{el do vrat, so ta zdrsnila vstran.
Pred njimi je stala visoka in mogo~na postava v dolgem pla{~u.
Njen obraz je bil popolnoma skrit pod kapuco, ki jo je imela
[ Pobierz całość w formacie PDF ]